Envy is a new Inspire!

I have an observation to make. Trava po celem univerzumu je bolj zelena kot ... na mojem blog dvorišču. In čeprav moje dvorišče sploh ne vsebuje trave, temveč pa zelen tepih na tlakovcih, sem se prejle skoraj spotaknila ob (virtualno) pajčevino! :))
K bistvu. Ljudje nenehno iščemo navdih, nekaj, kar nas drajva, da se naš kreativni proces doseganja želja nikoli ne konča. Bodisi so to ljudje, ki imajo stvari, ki bi si jih sami želeli, bodisi je to njihov lifestyle ... bodisi je to občudovanje s čim si služijo kruh, fantazije, hočem to, moram imeti, "I tata bi, sine" in tako naprej. Osebno strogo ločim med zavistjo do materialnih stvari in zavistjo, ki se poraja zaradi trenutne kreativne lenobe and of course I blame it on the climate crisis! :))
Kje smo ostali? Zavist vs. navdih, torej. Razlika je ogromna, čeprav sta si pojma v sorodu kakor sestrična in bratranec. Imata sicer povsem drugo frekvenco, ampak še vedno lahko rezultirata na enak način. Poglejmo. Recimo, da si v svojih highlight momentih v lajfu bolj dovzeten za inspiracijo in spodbujanje drugih in se ne ukvarjaš z zavistjo, ker nimaš pod milim nebom nobenga razloga zanjo. Imaš svoj flow, špila ti film, katerega si sam režiser. Vse okrog tebe te navdušuje, ti navdušuješ druge in veš, da zmoreš še mnogo več in da boš slowly but for sure dosegel vse, o čemer podnevi sanjaš.

On the other (dark) side pa v svojih low energy trenutkih občutke tega pozitivnega navdiha rada spodrine good ol' madam Zavist par exellance. Jaaap, tisto neproduktivno razmišljanje "Pha, kaj pa misli da je?" in ki za nameček lahko nekatere celo tako žre, da jih spodbudi, da o subjektih zavisti radi rečejo kaj grdega in celo neresničnega - samo zato, "ker jim gre en folk pač na živce". In ja, zakaj jim že gre nekdo takooo na živce, da se jim sploh ljubi to? Morda zato, ker pozabljajo, da se jim za razliko od njih kaj drugega kot pljuvati niti ne da: preleni so, da bi tudi sami premaknili svojo zama... ritko. Yeeeah, talking 'bout yew, Anonymous! ;)

Ampak dobra novica je, da tukaj in zdaj ne govorimo o tej low energy vrsti zavisti, ki je pregovorno sicer del našega nacionalnega športa, ampak o tisti good-vibe "Sem ti kar malo fouš", ki v nas sproža kreativne in predvsem pozitivne (re)akcije. Ker ja, madam Zavist ni nujno nekaj slabega, če te iz tvojega malodušja občutek, da nekdo nekaj ima, zna, počne-takooo-dobro, ... kar bi tudi ti, brcne v rit in pripravi do tega, da se tudi sam aktiviraš, da dosežeš svoje željeno. In ja, zato takšna zavist zame ni noben greh. Ker, kadar pozelenim od zavisti, it's a good thing, je tisti produktivni vzgib, ki mi reče: Well, alelujah - I guess somebody's gonna move her ass at last!

Soooo, don't we just looooove the green? ;D

photo :: Candeola