Fantazma o Vesni Milek

Pred leti s fotoaparatom okrog vratu nisem manjkala na nobeni zabavi, na kateri je mrgolelo medijskega folka. V eni roki kozarec, v drugi fotoaparat, v ustih pa cigareta. :)) Kaj vse se mi je tam dogajalo niti ni tako pomembno, res pa je, da marsikaj tudi pozabiš ... a če imaš fotografije, spomini ostanejo za večno. Kar je tudi eden od razlogov za to, kar počnem.

Bili so after Viktorji 02 ali 03 (ta fotkica ni od takrat) ko sem nekje med pisanimi slamicami in topečim se ledom v raznobarvnih koktejlih začutila, da moram Vesni M. povedati, kar mi je ležalo na duši. Dahnila sem ji, da mi je všeč ... da mi je NORO všeč. Za hip je priprla svoje zadimljene oči in mislim, da je v trenutku pogrunala, da ji tega ni rekla le oboževalka njenih kolumn in knjig, temveč nekdo, ki daje poklon njeni seksualni energiji. Kompliment je sprejela z nasmeškom, nato pa je potegnila k sebi prijateljico, ki je bila zraven nje in ji zakričala na uho: "Glej, ona je tudi naša!" (Pre)glasna glasba me je že odpeljala drugam, natančno pa se spominjam, kaj sem si takrat zaželela storiti z Vesno Milek.
Danes, ko sem brala intervju z njo v reviji Osebnost me je spet spomnila na to. Citiram: "Priznam, da ne živim čisto tako, kot bi si želela, in hvala bogu, da obstaja umetnost, nekakšen kanal, skozi katerega si lahko izmisiš nove svetove, nove dogodke, nove osebe, ki potem doživljajo tisto, kar si sam zaradi strahov in predsodkov nisi upal. In gredo v svojih željah in strasteh do konca."

Če bi sama šla v svojih željah in strasteh do konca, bi Vesni že zdavnaj povedala, da si jo želim fotografirati med svežimi belimi rjuhami, na zgodnje jutro, še preden gre v kopalnico, se umije in si nato na svoje črne oči nanese maskaro. Takrat je gotovo najlepša. A nikoli ni prepozno ... če si nekaj želiš, boš to tudi naredil. Tudi Vesni je Kalipso čemel v računalniku sedem let, preden ga je izdala, ne?

Fotka: Marta L.